Papež bi krstil Marsovca, kdo smo mi, da bi zapirali vrata?

“Morda noben papež si še ni drznil zastaviti vprašanja, kako je s podeljevanjem zakramentov marsovcem, nekateri pred njim pa so zagotovo razmišljali, kako bi jih podelili ločenim, ponovno poročenim, tistim, ki živijo partnersko zvezo brez poroke …” svoj zapis o izzivih Cerkve pri soočanju s sodobno realnostjo začenja Aljoša.

Rdeča nit je ugotovitev, da se družba nenehoma spreminja in moralne avtoritete postavlja v vedno nove situacije, na katere morajo ustrezno reagirati. Ali in v kolikor so pri tem uspešni in v kolikor ne, je drugo vprašanje, a dejstvo je, da se je naša družba spremenila; ali je dobro ali je slabo je seveda lahko ocena vsakga posameznika, njegovega prepričanja, lestvice vrednot in pogledov, dejstvo pa je, da je preprosto ”drugače”.

Obsojanje tistih, ki živijo po nekih novih principih in drugače od pričakovanj moralnih avtoritet, je zato na tankem ledu. ”Nekateri mislijo, da je Cerkev namenjena čistim, ampak pozabljamo, da Cerkev je Cerkev grešnikov. Vsi smo grešniki in sem vesel, da je tako, sicer ji ne bi pripadal,” na to odgovarja znani nemški kardinal.

“Prvi korak moramo storiti preprosti verniki vsakdana, da gledamo na svoje bližnje kot na ljudi sebi enake. Nihče od nas nima pravice zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešni. Kaj pa če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati?” zaključuje bloger.