Tudi v socializmu so bili nekateri otroci lačni, drugi pa so imeli polno rit vsega

Odraščal sem v povsem povprečni slovenski družini. S krediti in z delovnimi akcijami, kjer je sodelovalo vse sorodstvo, smo zgradili hišo. Spominjam se našega prvega avtomobila, rumene stoenke, ki smo jo dobili takrat, ko sem bil star devet let. Spominjam se celo, kje sem jo prvič videl, spominjam se tiste iskrene otroške radosti, ko smo se prvič peljali z njo in tudi registrske številke avtomobila.

Živeli smo povsem normalno, povprečno življenje, s preživljanjem dopusta na morju in s smučanjem pozimi. Bil sem že dovolj star, da se spominjam tudi sistemov par-nepar, bonov za bencin in s tem povezanih nevšečnosti ter problemov. Vem tudi za pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih dobrin, po katere smo potem hodili v Avstrijo, sam sem najbolj pogrešal čokolado, saj so se pri nas v trgovinah nekaj časa dobile samo prav neokusne sladkorne table.

V študentskih časih je bilo prav zanimivo, ko sva se s cimrom z avtobusom iz Maribora odpeljala do Šentilja, tam pa se peš odpravila preko meje do debele Berte in nazaj po isti poti, seveda mimo oči sumničavih carinikov, ki so vestno pregledovali, da kdo slučajno ne bi čez mejo prenesel kakšnega grama kave preveč. …več (piše AndrejM)