Slovenija, neosocialistična kolonija

Profesorica ekstremov, VV Godina, rada pove, da je Slovenija neokolonija, iz katere odteka vse kar je vrednega: denar, dobiček, pamet, delo itd..  In čeprav, razen teorij patološkega narcisizma, iz njene teoretske malhe ne kupim ravno veliko, ji vsaj glede kolonije Slovenije po svoje lahko prikimam. Seveda iz drugih razlogov, kot jih vidi sama.

Slovenija je v današnjem globalnem svetu dejansko nekakšen novi tip postindustrijske kolonije. Ampak to vlogo sprejemamo povsem po lastni izbiri.

Te dni se ponovno prepiramo ali bomo minimalno plačo dvignili za 10, 15 ali 25 evrov. Ob tem beležimo najnižjo razliko med minimalno in povprečno plačo v Evropi, hkrati pa dve tretjini ljudi še vedno zasluži manj od povprečja. Hvalimo se s tujimi investicijami v tovarne robotov in avtomobilske lakirnice, pri čemer pomembno ugotavljamo, da nam delovne sile že primanjkuje: varilcev, ličarjev, kovinostrugarjev in podobnih poklicev seveda.

Skrbi nas družbena neenakost, čeprav je med najnižjimi na svetu, predvsem pa, da tisti uspešnejši ne bi zaslužili (pre)več. V jeziku levičarjev in sindikalistov: da bogati ne bi postali še bogatejši in revni še revnejši. 

Slednje ustrezno korigiramo z eno najvišjih obdavčitev dela na svetu ter s popolno regulacijo in birokratizacijo postopkov. Da porežemo vsakogar, ki bi preveč odskočil od povprečja. Ponosni smo, da smo letos pobrali milijardo evrov več davkov kot lani ... več (piše: Rok Čakš).