Delo je vrednota, postaja pa grozota

Vsi poznamo rek “Arbeit macht frei”, ki ima zloglasno konotacijo, saj je visel na vratih taborišča v Aschwitzu. In vsi vemo, kako je delo osvobodilo osvobodilo vse, ki so tam umrli. Iz zgodovine naj bi se nekaj naučili, a kako je potem z dandanašnjim delom?

Jasno je, da delamo zato, da se po eni strani uresničujemo, po drugi strani pa da zadovoljujemo svoje finančne potrebe. Moje delo-prevajanje mi je vedno pomenilo več kot delo, v njem vidim svoje poslanstvo. Vendar pa če se ozremo naokoli, vidimo, da postaja delo vse bolj grozota (povzeto po Marcelu Štefančiču). Prišli smo do stopnje gazda-suženj, ko gazda (beri kapitalist, delodajalec) vse bolj tlači svoje podanike. Delati morajo po 10 in več ur, nimajo nobenih pravic, stalno jih pitajo s tem, da so »zamenljivi«. Govorimo tako o nekvalificiranih poklicih, kot o freelensarjih (novinarji, kulturniki etc.) . Pa tudi o s.p.-jih, ki garajo po cele dneve, potem jim pa država lepo nabije pavšale in davke.

Tako piše Darja, ki dodaja, da je v tujini normalen vsakodnevni delavnik od 12 do 12 ur. Ob tem pa se poraja vprašanje, če je to sploh še normalno. Posledica je namreč vse večja izgorelnost, ki jo nemalokrat spremlja tudi depresija. Nas delo torej res osvobaja?