“Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!”
Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.
Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.
Tako Igorja Akrapoviča v svojem zadnjem zapisu nagovarja Branko Cestnik. Ob tem se dotakne tudi aktualnega dogajanja, ko spremlja, da Akrapoviča in njemu podobne podijo iz Slovenije. Bloger sicer razume protipodjetniško ideologijo, ne razume pa, zakaj bi za to ceno morali iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kot sta Akrapovič in Boscarol. Vendar pa Cestnik razume tudi, v čem je problem – skrivnost je v zavisti.