Kdo v resnici ustvarja dodano vrednost

Zloglasni predlog Levice o ukinitvi cedularne obdavčitve dohodkov od kapitala je pri nas ponovno odprl stoletja dolgo debato o tem, kdo ustvarja dodano vrednost – delo ali kapital. (Tukaj predpostavljam zadovoljivo splošno izobraženost bralcev tega bloga in poznavanje stališč ekonomskih klasikov (Smitha, Ricarda, Milla) in kasneje Marxa glede teorije delovne vrednosti ter poznavanje kasnejše vulgarizacije tega vprašanja z “marginalistično revolucijo”, ki je zameglila to vprašanje s stališčem o skladnosti višine dohodkov kapitala in dela z njunima (sicer nemerljivima) mejnima prispevkoma k skupni vrednosti. In seveda poznavanja tega, da so oboji pozabljali na pomen “družbene nadstavbe” kot ključnega faktorja proizvodnje).

Podjetniki in delodajalci so šli na barikade in dvom v velepomen njihovega herojskega prispevka k ustvarjenemu proizvodu te države označili kot sovražni govor. Kar samo govori o tem, da ne razumejo procesa ustvarjanja dodane vrednosti na ravni družbe, Tako kot tega ne razumejo akterji na Gospodarski zbornici, ki so se domislili – iz vsebinskega vidika – intelektualno primitivne grafike z vlakom … nadaljevanju na blogu Jožeta P. Damijana