Kratek prispevek k zgodovini slovenstva do leta 2020

Slovenci smo nesrečno pleme. Vsa naša nesreča izvira iz tega, da smo majhno ljudstvo. Zgodovinske raziskave kažejo, da smo nekakšen relikt, čudežen ostanek nekdaj velikega ljudstva, ki je segalo od Krpatov na vzhodu do zahodnih Alp. Dobiacco, ki so mu Germani vsilili ime Toblach (ker so ods domačinov slišali, da so v Dobjah), še zdaj izpričuje svoje slovensko ime Dobje, kot so stari Slovenci poimenovali hrastov gaj, kjer so se naselili zaradi veselja, da lahko preskočijo Dravo.

Toda zgodovina nam ni bila naklonjena. Preveč redko smo bili poseljeni in bolj kot s seksom smo se ukvarjali s poezijo, zato smo bili stalne tarče barbarov vseh vrst. Najprej so nas na severu stiskali Germani, saj so bile naše ženske bistveno lepše od njihovih. Tatarske horde so nam odsekale vzhodne ude in potisnile Slovake in Čehe za vse čase v Vzhodno Evropo. Italijani so Ladinom in Venetom prepovedali govoriti slovensko, ves čas pa so silili proti vzhodu (zgodovinsko: Drang nach Osten), saj so v Postojnski jami videli idealno vojno zaklonišče zase.

Skratka, bili smo nekakšen anticiklon v vseh vojnih ciklonih srednje Evrope. Tako smo prenehali biti vojaški dejavnik v tem prostoru…

Nadaljevanje na blogu Emila Milana Pintarja.