Strah pred Matejem Toninom ali kdo se boji črnega moža

Predkongresna vročica v stranki Nova Slovenija je pred očmi širše javnosti dokončno razgalila odnose in relacije znotraj in zunaj te stranke, o katerih se je sicer že pred tem dalo sklepati.

Kongres namreč pomeni poskus dokončne osvoboditve NSi izpod dežnika Velikega brata SDS, kateri je dolgo asistirala in ji stala ob strani tudi v najhujših časih obtožb Janše s strani KPK. V zameno za tovrstno solidarnostno lojalnost je ob poskusih razmišljanja s svojo glavo prejemala udarce od medijev, ki sodijo pod vplivni krog dominantne desne opcije.

Novo, sodobnejšo, predvsem pa samostojnejšo politiko stranke, ki ne igra več toliko na nož na polju starih ideoloških frustracij, ampak se usmerja v reševanje problemov ljudi sedanjosti in prihodnosti, simbolizira mladi politik Matej Tonin. A tovrstno novo politično strategijo so dominantni akterji na desnici razumeli kot razhod s predpisano linijo, ki bi ji ta politična opcija morala slediti, na tnalu večjega diskreditacijskega vala pa se je znašel prav Matej Tonin, ki mu očitajo marsikaj – od lakajstva Milanu Kučanu do povzpetništva na račun drugih članov stranke.

Rok Čakš v svojem zapisu stigmatiziranje Tonina primerja z ustvarjanjem lika črnega moža iz otroštva, ki je v sredini votel, okrog pa ga nič ni, obsežnost diskreditacijske kampanje pa priča, da se dominantni akterji na desnici zavedajo njegovega potenciala in ga kot politika želijo uničiti, dokler ga še lahko.