V postelji z državo

Velikonočni prazniki so prinesli kar nekaj druženja s prijatelji. Obujali smo spomine in jih primerjali z današnjimi časi. Na srečo- ali pa je bila to celo smola? – v skupini ni bilo nikogar, ki bi ga prejšnja, tako opevana država, nosila po rokah.

Vsi smo se postavili na noge ob že znanem reku Pomagaj si sam, pa ti bo še Bog pomagal. Janko je razlagal, kako je imel skozi vso osemletko en sam zvezek, ker doma ni bilo denarja za kaj več. Učitelji pa se tudi niso ozirali na takšne malenkosti. Če ni znal, je pač ponavljal razred, pa kaj?!

Zdenka in Peter sta postala starša, ko sta bila v drugem letniku fakultete. Domači jima več kot toliko niso mogli pomagati, zato je Zdenka dve leti pavzirala, da je lahko bila ob otroku.

Ob večerih, ko je prišel domov Peter, pa je čistila sanitarije v dveh gostilnah ob takratni Titovi cesti. Pa so preživeli in ta otrok je danes eden vodilnih raziskovalcev na področju odkrivanja zdravil za Parkinsovo bolezen. Seveda so tudi takrat obstajali vrstniki, ki so bili ”nekaj več”.

Peter ne more pozabiti enega, ki je sicer uradno z vsem pompom diplomiral, vendar je diplomo predložil s časovnim zamikom, ker je imel tisti, ki mu jo je spisal, že z drugimi, podobnimi kalibri, preveč dela. Petra so kot učitelja poslali v kraje ”bogu za hrbtom”, ne glede na to, da je bil eden najboljših študentov. A ablast je bla ablast … več (piše: Milena Miklavčič).