Je Slovenija lahko tehnološka gazela?

V Sloveniji smo priča zanimivemu paradoksu. Slovenija kot celota namenja zelo velik delež izdatkov BDP za raziskave in razvoj. S skupaj 2,2 odstotka je po tem kriteriju med prvimi državami EU.

Naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko število patentov pri Evropskem patentnem uradu (na prebivalca ali na milijon vloženih evrov v raziskave in razvoj) – tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU, in imamo precej višjo stopnjo inovativnosti od njih.

Pa vendar se kljub vsem tem vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okoli pet odstotkov celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v preostalih novih članicah EU od dva- do trikrat večji.

Imamo veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.

V čem je problem? Razlaga za ta paradoks je, da imajo preostale nove članice res majhno lastno razvojno in inovativno dejavnost, a jih tuja vlaganja pozicionirajo više v globalnih verigah vrednosti, saj so velikokrat izvozniki končnih izdelkov (ki se v teh državah zgolj sestavljajo). Pri nas pa je veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost … več (pišeta: Jože P. Damijan in Drago Babič).