Kako močno se mora država izstradati, da se vrne gospodarska rast?

Jože P. Damijan se v tokratnem zapisu naveže na daljši komentar Paula Krugmana, ki je kot nekakšna recenzija nekaj novejših knjig o politiki varčevanja. Kot piše, je politika varčevanja pod taktirko Nemčije zelo dober dokaz, da ima varčevanje pri vseh trgovinskih partnerjih hkrati lahko negativen učinek, ki v brezno potegne vse.

Dodaja, da recesija pač ni čas za skupinsko varčevanje, kajti nekdo pač mora dovolj trošiti, sicer ostali ne morejo rasti. Recesija je čas za trošenje, varčuje se vedno v dobrih časih, takrat se lahko odplačujejo dolgovi in delajo prihranki za slabe čase.

Bi pa ob tem verjetno zagovorniki razdolževanja in varčevanja privlekli na dan krovni argument, da s še večjim javnim zadolževanjem ni mogoče zdravo rasti. Namreč, kdo vam lahko zagotovi, da bodo javne investicije imele večji (ali primerljiv) donos kot bi jih imele zasebne? Seveda pa lahko damo na drugo stran nasprotni argument. Kdo nam lahko zagotovi, da bo, če se gospodinjstva v naslednjih letih nasilno razdolžijo, če država zmanjša plače v javnem sektorju in transferje za petino ali tretjino in če se podjetja močno razdolžijo, prišla gospodarska rast?

V nadaljevanju zapisa tako poskuša podati odgovor na ta dva argumenta.