Nasilje nad ženskami ali ljubiteljsko pometanje pod preprogo

Pred dnevi je ves svet obeležil Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Vrstili so se govori, prebirali smo podatke o grozljivih statistikah, tisti, ki tovrstno nasilje nad ženskami od blizu ne poznajo, so se zgražali, zakaj raje ne razmišljamo pozitivno in nasilja sploh ne vidimo, spet drugi so se čudili, kako to, da je nasilja toliko, saj vendar živimo že v 21. stoletju!

Mediji so se tokrat in tudi sicer osredotočali na nasilje, ki ga doživljajo ženske znotraj partnerstev. Moških, ki imajo težko roko – vsaj tako se zdi – je v družbi, v kateri živimo, vedno več. A ženske s krvavečimi ustnicami, razbitimi arkadami, polomljenimi rebri, izmaličeno samopodobo in z brez števila strahovi niso od danes. So že od včeraj in že od vekomaj.

Žal o tej plati življenja naših prednikov vemo bolj malo ali nič, ker imamo že v genih, da vse tisto, kar nas moti, pometamo pod preprogo in se potem obnašamo, kot da je vse lepo in prav.

Slovenci se že vrsto desetletij delimo na ”leve” in ”desne”, a imamo hočeš – nočeš eno bolečo skupno točko: o nasilju nad ženskami že leta preveč govorimo in veliko premalo storimo, da ga ne bi bilo. Morda bo ob tej misli kdo zarobantil in mi požugal s prstom, češ, v naših, krščanskih družinah pa nasilja vendar ni! Motite se! …več (piše: Milena Miklavčič)