Boris Vezjak: stranka SD kaže resno narcisoidno motnjo

Izredni Odmevi, kakor so jih poimenovali, so si res zaslužili svoje ime: 26. aprila je dan po kongresu Pozitivne Slovenije TV Slovenija predvajala resnično izredni pomenek z Igorjem Lukšičem. Prvoten načrt, da bi v studiu pri Rosviti Pesek nastopili trije predstavniki narušene vladajoče koalicije je Lukšič ustavil z očitno zahtevo, da ne nastopi skupaj s Karlom Erjavcem in Senkom Pličaničem, temveč sam.

Kot da je komaj čakal trenutek, ko mu ne bo več potrebno prenašati dosedanjih koalicijskih partnerjev. Je pa sicer Lukšič, ki si je po novem zaželel varnega in udobnega stolčka evroposlanca, tudi v zadnji koaliciji igral bolj pasivno vlogo, ko se je venomer otepal prevzemanja odgovornosti.

TV Slovenija je torej pred izsiljevanjem Lukšiča klonila. Dr. Boris Vezjak v svoji analizi še dodaja, da se je Lukšič na trenutke morda celo zavedal, da je njegova zahteva vendarle preveč ošabna, zato jo je poskušal upravičiti še z opravičevanjem.

Kakorkoli, ko je politik ostal sam, samcat in edini, je izrekel kognitivni pogled, za katerega se je splačalo opazovati rezultat njegovega komolčarstva: spregovoril je v čistem bipolarnem novoreku, v katerem obstaja ta svet, ta vlada, ta država »za nas«, in potem svet, ta vlada, ta država »za druge«.