Brexit, zmaga nazadnjaškega konzervativizma in njegov mlinski kamen

Tako, pa smo dočakali tisto najhujše, tisto, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi civilizirani, razsvetljenski, nenazadnje v globalno soodvisnost vpeti Evropi – Brexit kot najhujša nočna mora aktualne geopolitične konstelacije. Koliko je v tem najverjetnejšem izstopu racionalnega in koliko iracionalnega?

Komaj predstavljiva je neznosna lahkotnost, s katero je uspelo najbolj nazadnjaškim političnim akterjem v Veliki Britaniji (in širše!) pritegniti tako široko podporo ljudskih množic.

Razlogi so pričakovano večplastni, družboslovne študije so sprva navajale zlasti demografske in sociološke faktorje (starost, geografsko poreklo, razredno pripadnost, socialno mobilnost), toda šele v zadnjem času so nekateri raziskovalci pričeli opozarjati na tipično psihološke dimenzije ekstremno desnega volilnega telesa, najbolj »zaslužnega« za zategovanje mlinskega kamna okoli vratu britanske družbe.

Pravzaprav nas tovrstno odkritje ne more presenetiti. Temeljna osebnostna dispozicija, ki tiči za političnim vedenjem znatnega dela desničarsko usmerjene populacije, je t.i. avtoritarnost.  O tej in z njo povezanimi konstrukti (npr. dogmatičnost, konservativnost, »trda« oz. »mehka« miselnost) so zgodnji avtorji, npr. Fromm, Adorno, Rokeach, Eysenck, govorili že od 50. let prejšnjega stoletja naprej, nekoliko pozneje še Wilson in predvsem Altemeyer.

V sedemdesetih letih intenzivnega raziskovanja se je nabral zajeten korpus empiričnih evidenc o tem pojavu in nič ne kaže, da bi interes zanj količkaj pojenjal, ravno nasprotno. Tudi zato ne, ker raziskovalni podatki kažejo na to, da smo v obdobju od 60. pa do 80. let prejšnjega stoletja zabeležili znaten porast avtoritarnosti … več (piše: Andrej Korošak na blogu Jože P. Damijan).