Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine

Država približno dva tisoč samozaposlenim v kulturi priznava pravico kritja prispevka za socialno varnost, za kar nameni letno dobrih sedem milijonov evrov. Vendar s tem ni rešila njihovega slabega socialnega stanja. Tako piše Lenart J. Kučić, ki dodaja tudi praktičen primer samozaposlenega v kulturi.

Njegov mesečni prihodek se po njegovih besedah v povprečju giblje okrog minimalne plače, pri čemer ne more računati na enake pravice kot redno zaposleni – plačano bolniško in dopust. Za najemnino in položnice porabi približno 350 evrov. Ko prišteje še ostale stroške, mu ne ostane skoraj nič denarja, ki bi ga lahko prihranil. »Moja edina sreča – in to res ni nič drugega kot sreča – je privilegij, da izhajam iz družine srednjega razreda. Ta bi mi lahko pomagala, če bi mi zares, po domače, zagustilo. Tisti, ki nimajo takšne sreče, so v neprimerno bolj nevarni in kočljivi situaciji. V vsakem primeru pa se počutim nekoliko odvisnega,« je dodal.

To pa ni osamljen primer. Že samo bloger se je srečal z večimi, ki se strinjajo, da  je v Sloveniji skoraj nemogoče preživeti le z ustvarjalnim delom na področju, za katerega jim država krije socialne prispevke. Dostojnega življenja in ustvarjanja pa jim ne omogočajo niti omenjene preživetvene strategije.

Več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varstvo, prejema mesečni dohodek, ki je nižji od praga revščine, so nam pokazali podatki, ki smo jih pridobili s finančne uprave (FURS). To pomeni, da morajo preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec – kljub temu, da naj bi po ocenah strokovnih komisij njihovo ustvarjanje predstavljalo izjemen kulturni prispevek (upoštevali smo mejo tveganja revščine za 2016), dodaja Kučić.